O treh medsebojno povezanih ključnih stebrih učinkovite proizvodnje in o tem, kje se v proizvodnih podjetjih običajno skrivajo največje priložnosti za izboljšave, smo se pogovarjali z Vanjo Tomažičem, direktorjem področja avtomatizacije in digitalizacije v industriji v Metroniku.
- Ko danes govorimo o učinkoviti proizvodnji, kaj to pravzaprav pomeni?
Učinkovitost proizvodnje pogosto enačimo s produktivnostjo, torej koliko izdelkov proizvedemo v določenem času. Vendar je slika precej širša. Podjetje lahko proizvede veliko, vendar ima tudi veliko nenačrtovanih zastojev, previsoko porabo energije ali visoke stroške vzdrževanja.
Zato lahko govorimo o treh medsebojno povezanih stebrih učinkovite proizvodnje: produktivnosti, učinkoviti rabi energije in razpoložljivosti proizvodnih naprav.
Ključno vprašanje ni samo, koliko proizvedemo, ampak koliko lahko proizvedemo z obstoječimi zmogljivostmi, koliko energije pri tem porabimo in kako zanesljivo deluje proizvodnja.
- Kje imajo proizvodna podjetja največ skritih rezerv pri produktivnosti?
Veliko izgub na prvi pogled ni očitnih. Večurne izpade in večje okvare opazijo vsi, precej težje pa zaznamo številne kratke zastoje, delovanje z nižjo hitrostjo, čakanje, nepotrebne menjave, izmet in druge manjše izgube, ki se ponavljajo vsak dan. Če jih seštejemo na ravni meseca in leta, so lahko številke zelo velike.
Zato moramo najprej ugotoviti, kaj se v proizvodnji dejansko dogaja. Potrebujemo zanesljive podatke iz proizvodnega procesa in možnost, da jih povežemo s proizvodnimi nalogi, izdelki, izmenami, stroji in vzroki zastojev.
Šele ko razumemo, kje in zakaj izgubljamo proizvodni čas, lahko začnemo sistematično izboljševati produktivnost.
- Drugi steber je energija. Večina podjetij dobro ve, koliko plačujejo za energijo. Kaj jim še manjka?
Račun za energijo nam pove predvsem, koliko smo porabili in koliko nas je to stalo. Ne pove pa, kje, kdaj in predvsem zakaj je energija nastala kot strošek.
Za učinkovito upravljanje moramo porabo energije povezati s proizvodnjo. Koliko energije porabi posamezna linija? Koliko je potrebujemo za določeno količino izdelkov? Zakaj je bila poraba v eni izmeni večja kot v drugi? Koliko energije porabljamo, ko sploh ne proizvajamo?
Ko energetske podatke povežemo s proizvodnimi, lahko začnemo energijo obravnavati kot proizvodni strošek, na katerega lahko aktivno vplivamo, in ne samo kot račun, ki ga moramo plačati.
- Tretji steber je vzdrževanje. Zakaj je nenačrtovana odpoved stroja praviloma dražja od samega popravila?
Strošek rezervnega dela in dela vzdrževalca je pogosto samo manjši del dejanskega stroška okvare.
Če se ustavi kritična naprava, lahko stoji celotna proizvodnja. Zaposleni čakajo, proizvodni načrt se podre, pride lahko do izmeta, dodatnih zagonov in zamud pri dobavah.
Zato se sodobno vzdrževanje vse bolj premika od vprašanja »Kako hitro bomo okvaro odpravili?« k vprašanju »Kako lahko okvaro preprečimo?«, za kar prav tako potrebujemo kakovostne podatke o delovanju naprav, zastojih, opravljenem vzdrževanju in stanju opreme.
Cilj ni samo naprave hitreje popraviti, ampak predvsem zagotavljati njihovo čim večjo razpoložljivost za proizvodnjo.
- Produktivnost, energijo in vzdrževanje v podjetjih pogosto obravnavajo različni oddelki. Zakaj jih je smiselno povezati?
Ker gre dejansko za tri poglede na isti proizvodni proces.
Če stroj zaradi neustreznega stanja deluje počasneje, imamo problem produktivnosti. Če pri tem porablja več energije, imamo problem energetske učinkovitosti. Če se nepričakovano ustavi, imamo še problem vzdrževanja.
Kadar podatke obravnavamo ločeno, lahko vidimo tri različne težave. Ko jih povežemo, pa lahko ugotovimo, da imajo morda isti vzrok.
Prav v povezovanju podatkov o proizvodnji, energiji in proizvodnih napravah vidimo eno največjih priložnosti za nadaljnje izboljševanje učinkovitosti. Cilj ni zbrati čim več podatkov, ampak iz njih dobiti informacije, na podlagi katerih lahko podjetje ukrepa.
- Ali mora podjetje za takšen pristop hkrati digitalizirati vsa tri področja?
Ni potrebno. Digitalizacija ne bi smela biti cilj sama po sebi, še manj projekt, pri katerem poskušamo naenkrat digitalizirati vse.
Smiselno je začeti tam, kjer je največji poslovni problem in največji potencial za izboljšave. Nekje so to pogosti zastoji in slaba izkoriščenost proizvodnih zmogljivosti, drugje visoka poraba in stroški energije, tretje podjetje ima največ težav z vzdrževanjem in razpoložljivostjo kritične opreme.
Pomembno pa je, da že pri prvih korakih razmišljamo o povezljivosti. Rešitev, ki jo danes uvedemo na enem področju, naj nam jutri omogoča povezovanje z drugimi podatki in sistemi.
- Kako Metronik svojim strankam pomaga izboljševati učinkovitost proizvodnje na vseh treh področjih?
V Metroniku ta tri področja povezujemo v okviru lastne platforme MePIS. Upravljanju proizvodnje in produktivnosti je namenjem MePIS MES, MePIS Energy omogoča spremljanje in optimizacijo porabe energije, MePIS MT pa digitalno podporo vzdrževanju in izboljševanju razpoložljivosti proizvodnih naprav.
Prednost platforme MePIS je, da lahko posamezna področja postopoma povezujemo. Tako lahko podatke o proizvodnji, porabi energije in vzdrževanju obravnavamo v skupnem kontekstu in iščemo povezave, ki jih pri ločenem spremljanju težje opazimo.
Naš cilj ni zgolj digitalizacja posameznega procesa, ampak podjetju pomagati, da z obstoječimi proizvodnimi zmogljivostmi proizvede več, z manj energije in z bolj zanesljivimi proizvodnimi napravami.
